Ob koncu septembra se zadnjih nekaj let podamo na dvodnevni planinski izlet v Logarsko dolino. Tudi tokrat je bilo zanimanje zanj večje kot je bilo ležišč v Domu planincev, tako da na žalost vsi, ki so želeli, niso mogli z nami.

Za spremembo od prejšnjih let nas je tokrat pričakala s soncem obsijana dolina. Ob potoku Črna in dvigajočih meglicah smo občudovali okoliške vršace pokrite s snegom. Pri oglarski bajti smo pomalicali in v skalni razpoki si je vsakdo nekaj zaželel. Do Doma planincev nas je čakala še polovica poti, tam pa kosilo. Oskrbnik Boštjan nas je spet z veseljem sprejel pod svojo streho. Ko smo se najedli, namestili in pregnali prvo utrujenost, smo se podali na drugi del poti, do slapu Rinka. Kar dolga je tale Logarska, smo ugotavljali, ko se slap ni in ni hotel prikazati. Ampak mi smo vztrajni in gremo do zastavljenih ciljev. Tudi tega smo vsi dosegli in se povzpeli še na Orlovo gnezdo, kjer imajo same lepe stvari za otroške oči. Ko smo se vračali, smo drug drugega spodbujali, saj smo bili že vsi pošteno utrujeni. Ker smo imeli za prvi dan hoje dovolj, smo namesto nočnega pohoda organizirali nočno iskanje palic za peko kruhkov. Oskrbnik Boštjan nam je pripravil velik ogenj in testo in po večerji smo si za sladico, na palicah, nad pravim ognjem spekli še kruhke. Ker smo bili za spanje še premalo utrujeni, smo se po večernem umivanju in preoblačenju v pižame odpravili še v nočni kino. Ogledali smo si tri pustolovščine naše vzornice in velike pustolovke, Pike Nogavičke. Seveda kina brez pokovke ni in tako smo jo imeli tudi mi. Še umivanje zobkov in po sobah je kar hitro nastala tišina.

Ker bi bilo prelepo, da bi imeli dva sončna dneva, nas je v nedeljo pričakalo oblačno jutro. Po zajtrku smo pospravili sobe, iskali lastnike pozabljenih oblačil in se poslovili od odličnega gostitelja, oskrbnika Boštjana. Šofer nas je zapeljal do začetka Robanovega kota, kjer se je začel naš nedeljski pohod. Že prvi dan smo imeli srečo, saj smo ob poti videli veliko živali: škotsko govedo, krave, konje, osle, slepca. V Robanovem kotu pa nas tokrat niso pričakali pujsi ampak urni močerad. Ker so se nad dolino začeli spuščati deževni oblaki, smo z vrnitvijo malo pohiteli, tako da nas je le zadnji del poti spremljal dež. Še vožnja domov, med njo pravljica o kozi Kiki, ki je bila tudi prava planinka, kot mi in že smo pomahali staršem, ki so nas čakali na avtobusni postaji.

Mentorice čestitamo vsem pohodnikom za vztrajno hojo in opravljeno pot. Najlepše se zahvaljujemo vsem v Domu planincev, ki so se tudi letos potrudili za naše otroke in nas, mentorice.

Pohoda se je udeležilo 35 mladih planincev OŠ Franja Malgaja in POŠ Blagovna. Spremljale smo jih 4 mentorice.

Naslednji pohod bo na Veliko planino ali na Boč, odvisno od vremenskih razmer.

SREČNO!

Share on Facebook