Spoštovani starši,

napočil je čas, ko se zaradi zdravstvenih razlogov poslavljam od funkcije vodenja POŠ Blagovna.
Ko se oziram nazaj, vidim, da moj doprinos k uvajanju novosti, organizaciji na šoli in sodelovanjem s krajem in društvi v njem, ni bil zanemarljiv. V šolo sem na željo staršev pripeljala mnogo izvajalcev, ki so vodili krožke in tečaje za otroke. Otroci so tako lahko razvijali svoje interese in potenciale kar v šolskih prostorih. Poskrbela sem za šolsko zastavo in šolsko himno, ki jo je za nas napisala priznana glasbenica Vera Šolinc. Skrbela sem za sodelovanje s KS in z velikim številom društev v kraju. Učenci so imeli tako možnost nastopanja na večjem številu prireditev. Sodelovali smo na tržnicah in ob sobotah prodajali izdelke učencev na Bučn`cah, na novoletnem sejmu v trgovini Akvonij  ali pa na Miklavževem sejmu v Zgornjem trgu.
Pripravljala sem prireditve, ob katerih sem iskala vedno kaj novega, da bi bilo bolj zanimivo vsem. Tako ste bili enkrat presenečeni s plesno predstavo, drugič z nastopom lutk v rimani besedi, tretjič pa ste se skupaj z otroki sproščali ob gongih.
Bilo je še mnogo organizacijskih del, ki so bila očem staršev skrita, pa jih je bilo vseeno potrebno postoriti.
Ob vsem tem pa ste bili tudi vi, dragi starši. Mnogokrat ste sodelovali s svojimi prispevki ali celo vodenjem različnih krožkov ali delavnic. S pomočjo vaših rok smo pridobili bralni kotiček v 3. razredu, leseno sceno za stanovanje,  lesene izdelke za naš ekološki vrtiček in didaktični material, ki ga še vedno s pridom uporabljamo pri matematiki. Skupaj smo se znali veseliti na piknikih, ki ste jih starši pripravljali kar doma. Nikakor ne smem pozabiti na starše, ki so za nas pridno zbirali star papir, nam v šolo prinašali različne papirnate obrezline, s katerimi smo ustvarjali pri likovni umetnosti. Mamice in babice pa ste nas razvajale z dobrotami iz domače peči.
Ob tako dobrem sodelovanju se mi je porodila ideja za mojo prireditev ob 110-letnici šole, ki je dobila naslov Z roko v roki. Vanjo ste bili vključeni naši bivši učenci, starši, predstavniki društev in seveda vsi učenci šole. Bilo mi je svetovano, naj idejo opustim, saj mi ne bo uspelo. Pa mi je in to zelo. Ponosna sem bila na sebe in na vas. Tako sem si ob mnogih podobnih primerih dokazala, da ob močni volji uspeh ne izostane. Marsikaj mi je uspelo zaradi vas staršev. Bili ste sodelovalni, nasmejani in pozitivni. Zato se vam iskreno zahvaljujem in se pogosto spominjam lepih, a delovnih trenutkov.
Bila pa sem vesela tudi vsake vaše konstruktivne pripombe in pobude, ki so mi razširile pogled na našo šolo in doprinesle k dobrim skupnim rešitvam v organizaciji šole ali šolskemu delu.

Vedno pa sem poudarjala, da je lepo biti vodja v kolektivu, kjer učitelji ne štejejo ur, ko delajo v dobro otrok in staršev. Brez njih bi bil tako širok koncept  vodenja, kot sem si ga sama zadala, nemogoč. Zato se iskreno zahvaljujem vsem učiteljicam, tudi tistim, ki so zdaj zaposlene drugod, da so s požrtvovalnostjo in znanjem vedno znova ugriznile v nove naloge in ideje, ki mi jih ni zmanjkalo. Vedno sem bila ponosna, da sem del takega kolektiva.

Zahvaljujem se tudi predsedniku KS, ki je dedku Mrazu vedno napolnil denarnico in poskrbel za slastne grižljaje ob zaključkih prireditev.  Prav tako se zahvaljujem predstavnikom društev, s katerimi smo skupaj korakali po žabje, kuhali Blagovnško čorbo, plesali folkloro, gasili šolo, spoznavali gasilske avtomobile in pripomočke in od njih pridobivali znanje.
Na moji poti sem srečevala veliko ljudi, ki so mi prijazno prišli naproti. Ne videvam jih več, zato sem jim lahko zahvalim le na ta način.

Delo vodje sem opravljala z vsem srcem, energijo in znanjem. Najbolj me je naprej gnalo  takrat, kadar ste nas starši pohvalili in se zavedali, da je za vsemi dejavnostmi in dogodki stalo le 5 do 7 učiteljic in kuharica, ki je zlata vredna. Včasih sem se sama spraševala, kako to zmoremo.

Dragi starši!

Za dobro šolo stojijo dobri starši. Starši, ki iščete v šoli dobro, boste to tudi našli. S tem boste otrokom pokazali pot do sreče. Če pa iščete le slabosti in krivice, boste našli tudi to. Vaš otrok bo vedno s prstom kazal na druge, kar za življenje zagotovo ni dobra popotnica. Privoščite otrokom srečo in ne pozabite nase. Otrok bo svoje potenciale najlepše razvijal ob veseli učiteljici in srečnih starših. To je otroku lahko vaša največja življenjska popotnica. Vse ostalo je prehodnega značaja.

Alenka Gradišnik

Share on Facebook